Tudi v Sloveniji smo imeli svojega Jarra in sicer Miho Kralja, ki je lepo povzel poglavitne ideje te glasbe ter jo predstavil na albumu Andromeda (1980). Synthi glasba pa se je pri nas ohranila tudi v 90-ih in sicer po zaslugi glasbenika MarryAnn iz Nove Gorice. Njegova diskografija zajema dva albuma in sicer leta 1997 izdani Intolerance ter letos izdani The Harmony of the Ecstasy. MarryAnn se na svojih izdelkih brez velikih eksperimentov ter zelo iskreno loti zapuščin velikih imen synthi glasbe kot so Jarre, The Art Of Noise, Tangerine Dream ipd. Vendar ne gre nikoli le za navadno recikliranje in povzemanje, čeprav MarryAnn ne skriva, da obvlada prijeme prej omenjenih imen. Glasbo na obeh albumih krasi simpatičen pristop, vedrina ter igrivost s katero se MarryAnn loti produciranja. Oba albuma preveva pozitivnost ter zadosti velika osebna nota producenta, da kljub sami naravi zvoka ter predpostavljeni 'plehkosti' synthičev glasba zveni izredno živo ter dinamično. Osrednji del produkcije in tudi seveda pomemben del take glasbe so razpoznavne melodije, ki se hitro usedejo v uho. Struktura skladb je enostavna ter »radio friendly« saj se večinoma glavna tema skladbe ponovi večkrat. Intolerance zveni bolj nostalgično in če ne bi vedel kdaj je album izšel bi imel probleme z določitvijo letnice. Pri The Harmony of the Ecstasy pa je viden majhen napredek v smeri bolj modernega zvoka, čeprav sta si oba albuma v splošnem dokaj podobna. Oba albuma pa sta seveda idealna za ljubitelje synthi glasbe, ki so ob taki glasbi uživali v 70-ih in 80-ih.

V današnji produkciji, kjer se včasih prevečkrat teži k pretiranemu eksperimentiranju so taki albumi prijetna poživitev. Lepo je, da se še najde nekdo, ki kljubuje modernim trendom ter ostaja zvest ideologiji stare synthesizer glasbe, ki hočeš nočeš, ima pomembno mesto v zgodovini elektronske glasbe.