|
Leta 1977 je izšel
Oxygene, prvenec francoskega glasbenika Jean Michele Jarra.
Album je očaral s svojo melodičnostjo, melanholičnostjo, s
svojim tujim zvokom, a je kljub naravi same produkcije
zvenel presenetljivo organsko in toplo. Gre za enega izmed
najbolj priljubljenih albumov vseh časov, ki svoje
magičnosti ni izgubil tudi po dobrih 30 letih. Jarre je nato
izdal še nekaj uspešnih ter znanih albumov (Equinoxe in
Magnetic Fields), nakar je leta 1984 izdal Zoolok, ki je
pomenil prelomnico v njegovem ustvarjanju, saj je s tem
albumom skoraj v celoti zapustil svoj klasični zvok. Čeprav
izdaja albume še dandanes (ravno letos je izdal Aero) in je
njegovo mesto v zgodovini glasbe nesporno, v bistvu nikoli
ni več ponovil izredne svežine svojega prvenca, v 90-ih pa
domala (podobno kot synthi glasba) izginil z glasbenega
obličja.
Tudi v
Sloveniji smo imeli svojega Jarra in sicer Miho Kralja, ki
je lepo povzel poglavitne ideje te glasbe ter jo predstavil
na albumu Andromeda (1980). Synthi glasba pa se je pri nas
ohranila tudi v 90-ih in sicer po zaslugi glasbenika
MarryAnn iz Nove Gorice. Njegova diskografija zajema dva
albuma in sicer leta 1997 izdani Intolerance ter letos
izdani The Harmony of the Ecstasy. MarryAnn se na svojih
izdelkih brez velikih eksperimentov ter zelo iskreno loti
zapuščin velikih imen synthi glasbe kot so Jarre, The Art Of
Noise, Tangerine Dream ipd. Vendar ne gre nikoli le za
navadno recikliranje in povzemanje, čeprav MarryAnn ne
skriva, da obvlada prijeme prej omenjenih imen. Glasbo na
obeh albumih krasi simpatičen pristop, vedrina ter igrivost
s katero se MarryAnn loti produciranja. Oba albuma preveva
pozitivnost ter zadosti velika osebna nota producenta, da
kljub sami naravi zvoka ter predpostavljeni 'plehkosti'
synthičev glasba zveni izredno živo ter dinamično. Osrednji
del produkcije in tudi seveda pomemben del take glasbe so
razpoznavne melodije, ki se hitro usedejo v uho. Struktura
skladb je enostavna ter »radio friendly« saj se večinoma
glavna tema skladbe ponovi večkrat. Intolerance zveni bolj
nostalgično in če ne bi vedel kdaj je album izšel bi imel
probleme z določitvijo letnice. Pri The Harmony of the
Ecstasy pa je viden majhen napredek v smeri bolj modernega
zvoka, čeprav sta si oba albuma v splošnem dokaj podobna.
Oba albuma pa sta seveda idealna za ljubitelje synthi glasbe,
ki so ob taki glasbi uživali v 70-ih in 80-ih.
V današnji
produkciji, kjer se včasih prevečkrat teži k pretiranemu
eksperimentiranju so taki albumi prijetna poživitev. Lepo je,
da se še najde nekdo, ki kljubuje modernim trendom ter
ostaja zvest ideologiji stare synthesizer glasbe, ki hočeš
nočeš, ima pomembno mesto v zgodovini elektronske glasbe.
|
|